Latovščina
Lovski pogovori vsem niso razumljivi, sploh pa nelovcem. Gre za spontane pogovore, ki se običajno drže lovskih prigod. Razlika med običajnim pogovorom in lovsko latovščino je ta, da ima le ta dodano vrednost v obliki dopustnega slikovitega pretiravanja. V teh pogovorih je pričakovati dovoljena komaj verjetna, oziroma povsem neverjetnih dogodkov. Take opise dogodkov je potrebno povzeti v isti, če ne še večji meri domišljije. Za to je potrebna posebna vrsta inteligence, ki je ne sme zmotiti nezadržen smeh. Dlje kot zdržiš večji car si. Umetniška svoboda je v tem pogledu brez meja, biti pa mora privlačna, napeta, kar sama mora klicati k nadaljevanju, obenem pa ne sme biti žaljiva. Poleg tega ne sme izpasti kot laž, no, to pa je res umetnost v pravem pomenu besede.


Ta je pa lovska? »To pa še vedno velja. To je del lovske latovščine, s pomočjo katere resničen dogodek opišemo s pridihom humorja. Tako se zgodi, da iz malih rogov zrasejo veliki in velike zverine postanejo še večje,« odvrne predsednik Lovske zveze Slovenije Srečko Felix Krope.
Za časopis DNEVNIK 21. junija 2013
Hvalčk
Naš jager Jur vulgo Hvalčk ima precejšnjo kilometrino. Takšno in drugačno. Povsod. Jago ima v DNA zapisu. V njegovi domači Selnici je imela v preteklosti vsaka hiša kure, od Jurja oče pa nagačenega kragulja, in to “v pozi letenja”. Takrat še Jurček je to seveda moral izkoristiti in a veste kako so kure letale iz dvorišč preko hiš, ko jih je preletaval “našopan kragulj” v Jurčkovih rokah kot avion. Najhuje je šele sledilo, ko so se “babe z vasi” zjutraj pa vse do nedeljske maše prerekale čigava je katera kura, ko so jih pobirale raztreščene po vasi..
O tisti drugačni Hvalčkovi kilometrini pa vedo povedat tisti naši jagri, za katere v lovskem žargonu rečemo, da je še niso dobili v nos. LD Selca imamo lovsko kočo v Jelovici na koncu Dražgoške gore. Na skrajnem severnem robu našega jelovškega lovišča, kjer mejimo z loviščem LD Kropa, dobro uro hoda od lovske koče pa se nahaja tako imenovan Kravji graben. Prav taisti jagri so se prav v tej lovski koči nekega večera lotili Jurja, ki je imel ta večer bogato predavanje o seksologiji. Prisotne so bile tudi nekatere dame, ki jim je tovrstno besedičenje sila ugajalo. Pa prav njega. Ob oporekanju “vajenčkov” je Jur s pogledom ošvrknil vajence in s tistim njegovim lovsko premišljenim glasom dejal: “Ja kuga bote vi! Če jo vam tle kera pokaže, se bote ustrašl, pa letel, de se do Kraviga grabna na ustavte.” Nastala je, prav po partizansko stroga tišina, nosovi do tal in počasi proti domu. Razen Hvalčka seveda. No, pa prisotnih dam.
Po pripovedovanju v taisti lovski koči 26.januarja 2021
Makse pa Zdravčk s Polanske
Bilo je pred kakimi petimi leti po lovskem pogrebu na pogrebščini v Hotavljah. V Poljanski dolini sta na vseh lovskih pogrebih nepogrešljiv tandem Božnar Maks – Makse in znani kinolog Kosmač Zdravko – Zdravčk. Oba že krepko čez 80 let. Pa hodi Zdravčk po gostilni med mizami in pametuje. Za njim pride Makse in reče: “Ja kok ta človk laže. Ja tok laže, de se poj zajebe. I djav kok je u Blegaš gamse jagu. Snega je gazu do popka, pa zamerka na vrh skale gamsa. Ga ustrel, pa sej gams zavalu dol po listij.”
Ko pride spet Zdravčk naokol pa mu jest rečem: “Zdravčk, a veš de sm jest 52-ga leta ustrelu 32 kil teškga svizca.” Zdravčk posluša, gleda, tuhta, pa reče: “Ja tok je, če dovg jagaš use sorte dožviš.”
V živo doživel Janez Habjan – Pikc
Jorca
Po velikem lovu smo sedeli v Dražgošah, v gostilni Pr Urban. Seveda že primerno ogreti in razpoloženje na višku. Pri mizi smo sedeli skupaj še Ažbe Frenk, Brinarjev Vinko in še nekateri. Pa naš vrli, žal pokojni Frenk reče nekomu (pozabu komu) čez mizo: “Ti, a veš de pravjo, de Jorca muflone lovi na zanko in ih ma povhno skrino?” Vse seveda tako naglas, da je to slišal Vinko. Z druge strani mize so zadevo takoj razumeli in že se je slišalo: “Dejmo ga prjavt na polcijo!!!” “Dejmoooo!!!”, je bil huronski odziv. Vinko to posluša, kar bled je ratov, poj se je pa zbral: “Barabe hudičove!! A zej ga bote pa prjavl!!?? A k nas pozim u Jelovco voz je pa dobr??!! Če pa sem pa ke kašnga muflona ujame pa ni taka reč!!”
Treba je pojasnit, da nas je včasih pozimi Jorcov Marjan res s traktorjem peljal v Jelovico na deri (voz) na lov, ker drugače nismo mogli gor. Kakšen 4×4 pogon neki. Fičo ali pa kvečjemu hrošč.
V gostilni Pr´ Urban koncem 90-ih spet v živo doživel Pikc
Kaj imata skupnega baba pa puša
Lovskega doma še nismo imeli, zato je bil občni zbor nad kmetijsko trgovino v Selcih. Sam sem bil takrat skoraj še vajenček in na občnem zboru nisem smel še ničesar reči, le “tavelke ušesa” sem imel gor. Ravno takrat je bila afera, ko so sina od Prevc Vinkota dobili tovariši miličniki na preži Pod Zavrnikom, ko je čakal lisice, pa sploh lovec ni bil. Vinko je bil že zelo bolan in je svojo strast čakanja lisic verjetno prenesel na sina, ki pa ni imel lovskega izpita.
Na občnem zboru je bila debata okrog tega kar huda. Enotno mnenje je bilo, da lovec nelovcu puške ne more dati, pa četudi je to sin. Potem pa se je pojavilo vprašanje, ali lovec lahko drugemu lovcu posodi puško. Mnenja so bila različna, vsak pol je zagovarjal svoje stališče in polemiki ni bilo konca. Potem pa Grogovcov Ludvik, regimenten kot je bil, vstane po vojaško gor in napov zavpije: “Učas smo rekl; baba pa puša se na posoja!!! ” Pa reče moj pokojni stric Tone, sicer ustanovni član:” O ja, baba se sama posod!”
Na občnem zboru LD Selca, tam nekje med leti ´82 in ´84 – Tale Pikc se pa res vse “traparije” zapomne. (op. u.)
Pogon na gamse
Ko sem stopil » v jago«, je bil vsako jesen organiziran pogon na gamse v Dražgoški gori. Pogon, ki ga bom opisal, se je zgodil med leti 1987 in 1989. Tisti dan je Pfaifar Vinko – Brinarjov ustrelil gamsa z deformiranimi roglji, verjetno posledica poškodbe padajočega kamenja. Zaključek je bil seveda v Gostilni pri Urbanu. Po pojedini, ko smo bili že precej »ogreti«, je Habjan Anton (sicer ustanovni član) začel drezati v Vinkota. Sicer sta bila dobra prijatelja, da ne bo pomote. Tone je sicer taistega gamsa streljal prej in ga oplazil nad skočnim sklepom, ampak le toliko kot bi mu zastrigel dlako, še koža ni bila do konca prestreljena. Vidna je bila le rdečina. Tone zagotovo ni hotel od Vinka nič, še najmanj pa gamsa. Vedel je le, da smo bili že toliko dobre volje, da bo Vinko »zagrabil«. Upam, da mi bo ta njun dialog uspelo ponazoriti.
Tone: Ja Vinko, kuko se va zej zmenila!!?? Se veš kašne so pravila, gamsa sm tapru jest zadov. To se prav, dej moj!
Vinko: « Ja madona, ti pa zadov ja! Gams i moj!!!«
Tone: »Ja Vinko, de se nava kregala, gamsa m boš dav!«
Vinko: »Ooo nee!! Gams i moj!!!« je Vinko že vpiv.
Tone: »Ja pom boš pa port dav!«
Vinko:« Ja pa kuga še! Na dam!!«
Tone : »Ja port i pa moj! Usak nekej!«
Vinko: »Na dam!!«
Tone je še kar drezal v njega. Naenkrat pa Vinko prime ruzrak, ga razveže in iz njega potegne časopisni papir, v katerem je imel skrbno zložene gamsove dlake- port. Vse skupaj razgrne po mizi, gleda res razkošno bero dlak z zares lepim cvetom. S pogledom gre od enega konca do drugega. Potem pa odločno prime ene 4 čisto majhne dlake, jih sunkovito z viška postavi pred Toneta rekoč: KOKER S GA TI ZADOOV MAŠ TOKLE DOST!!!
Seveda se je po vsej gostilni zaslišal žlahten krohot. To so bila nepozabna doživetja, ki jh danes pogrešam.
Spomnil dogodka in ga zapisal na Logu januarja 2023 Janez Habjan – Pikc