Istrski gonič

Ti srednje veliki, delovni psi, se uporabljajo še danes, predvsem za lov na zajce in lisice, tudi kot krvosledci, pogojno pa so lahko tudi družabniki zelo aktivnim lastnikom. V  srednjem veku so jo vzredili na območju bivše Jugoslavije. Velja za najstarejšo pasmo goničev na Balkanu  in je potomka azijskih hrtov, evropskih mastifov in goničev. Ima ognjevit, zagnan temperament, do tujcev je nezaupljiv in nanje vselej opozori z laježem. Je izjemen lovec, z močno razvitim vonjem in močnim glasom, s katerim opozarja lovca na najdeni plen. Je vihrav in deluje težko dojemljiv, pa ga ni težko naučiti osnov poslušnosti in hišnega reda. Najbolj primeren je za lovce, pa tudi za druge športno aktivne lastnike s katerimi se bo lahko veliko gibal v naravi. Ker je to v osnovi lovski pes, bo najsrečnejši pri svojem delu – lovu.

Istrski goniči imajo poleg Posavskih v Lovski družini Selca dolgo tradicijo. V njej so bili prisotni od samega nastanka in v velikem številu. Danes je številčnost manjša, kljub temu pa lovci z daljšim stažem še vedno prisegajo nanje. Eden izmed njih je Jure Veber, ki trenutno lovi že s svojim osmim po vrsti. Pravi tudi, da je Ina do sedaj njegov najboljši pes za lov na zajca do sedaj. Pri svoji starosti treh let mu je prigonila že dvajset zajcev medtem, ko so mu jih vsi njegovi psi preko  dvestopetdeset.