Srnjad

Srnjad je vrsta divjadi z najširšim arealom, najdemo jo skoraj povsod po svetu. Živi od morja do zgornje gozdne meje. Glede na širino področja v katerem živi pa so za srnjad značilne velike razlike v  razvitosti. Že na območju lovišča LD Selca velja, da je srnjad močnejše zasnove v dolini medtem, ko se na Jelovici nahajajo osebki z manjšimi težami tako telesa kot rogovja. Globalno gledano pa srnjad dosega večje telesne mase proti severu, tako je najtežje primerke najti na Finskem, kjer dosegajo telesne teže tudi do 40 kilogramov medtem, ko so osebki južnega Sredozemlja in Iberskega polotoka razvit bistveno manj. Srnjad se čez dan zadržuje v goščavah in  gostih nasadih, ter zaraščujočih posekah. Izstopa šele v mraku in se vrča v stanišča z zoro. V mirnih conah pa izstopa tudi preko dneva.

Srnjad živi na majhnem področju in se ne giblje preveč. Temu ustreza tudi beg, kose jo vznemiri. Je tekač na kratke proge, po begu pa se pritaji v goščavah in nizkem rastju. Beg srnjadi je pravo nasrpotje bega jelenjadi ali muflona, ki divje bežijo vse do področja, kjer mislijo, da so nevarnosti ušli. Verjetno se zaradi tega zadržuje posamično oziroma v majhnih skupinicah. V trope se srnjad združuje zgolj v zimskem času, saj se zaveda, da bo le tako preživela težke pogoje, ki jih to obdobje narekuje. Ob izteku zime se prične boj za teritorije posamičnih srnjakov. Tega posamezni osebki nakazujejo z grebenjem tal in drgnjenjem žlez med rogovjem v nižje vejevje. Sočasno si s tem početjem čisti rogovje, ki približno v tem obdobju doraste in je še pokrito z bastom, to je mahom, pod katerim je čez zimo rastlo. Poznamo tudi vrsto srnjadi, ki je telesno sicer ista, po arealu pa se razlikuje, saj se je bila primorana prilagoditi melioraciji, ki jo v ravninah izvaja človek. Imenujemo jo poljska srnjad. Zanjo so zaradi bogate hrane značilne večje telesne mase, za razliko od goščavske srnjadi pa se v več desetglavih tropih zadržuje tudi preko celega leta.

KDAJ JE NAJBOLJŠI DAN ZA PISK?

 

Iz tistih let, ko je bilo na Jelovici še dovolj srnjadi, ko je poleti v prsku skoraj iz vsake konte skočil srnjak, je še vedno v veljavi neprekosljivi Basajev rekord: v enem dopoldnevu je pred dvema pričama priklical 23 srnjakov, tako da so brez težav odbrali tri za odstrel. Vsakokrat ko so se pripravili k piskanju, so sedli tako, da je bil nenadkriljivi piskač Lojze na sredi, Vinko in Ludvik, pa sta merila bočno vsak na svojo stran.

Kmalu jih je zaradi izrednega uspeha zajelo veselo razpoloženje, saj je na vsak Lojzetov pisk pritekel srnjak, čemur se druga dva nista mogla načuditi. Z odprtimi usti sta včasih kar pozabila, zakaj sta tam in se čudila Lojzetovi veščini z malo piščalko – on pa je med nebrzdanim smehom razlagal svojo teorijo, da je med prskom tak uspeh lahko samo tisti dan, kadar vsem srnjakom “stojejo”!

 

Po pripovedovanju Jožeta Vebra

zapisal Borut Mencinger

IZGUBLJENI POZNAVALCI

 

V tistih časih, ko je bilo na Jelovici še sorazmerno dovolj srnjadi, je veljalo, da je najboljši pisk okrog 5. avgusta, oz. prvo nedeljo v avgustu. Nedelja je morala biti dobra tudi zato, ker je bil to edini prosti dan v tednu, saj so bile sobote delovne še približno dvajset let po vojni.

Tako so se neke avgustovske nedelje srečali na Jelovici trije ugledni selški lovci: Tone Habjan, Jože Veber in Vinko Prevc. Ker ti trije možje niso bili tiste sorte, ki hitro odnehajo, je bilo že pozno popoldne, ko so se zbrali nekje v Pstinah. Brez odlašanja so se usmerili proti Dražoški gori, da bi se mimo Kališnika, ali morda po strmi Jelenski poti najhitreje spustili skozi Dražgoše v Selca. Nekje je eden od njih najbrž malo narobe zavil in naenkrat se jim je zazdelo, da gredo v napačno smer. Medtem se je že čisto zmračilo, ko so ugotovili, da jih je zaneslo proti Vodiški planini in da pač ne bo kazalo drugega, kot tam prenočiti. Toda, glej ga zlomka: iz teme jih je napadel razjarjeni bik z Vodic, tako da so se razkropili po gozdu, da bi rešili cele kosti. Ko je bik odnehal, so se s klicanjem spet zbrali skupaj-a kaj, ko zdaj niso več vedeli, kje so.

Ni jim kazalo drugega, kot da so zakurili ogenj. Za njimi je bil vroč avgustovski dan, toda noči so v tem času na Jelovici že hudo mrzle. Kljub ognju so naši izgubljenci pošteno prezebali do jutra, posebno Vinko, ki je bil celo v kratkih hlačah.

In epilog: vsi trije so kar resno zboleli, Vinko je dobil celo pljučnico.

 

Po pripovedovanju Toneta Habjana

zapisal Borut Mencinger