Jelenjad

Tako kot srnjad je bila nekoč pred ekspanzijo človeka jelenjad prisotna povsod po svetu. Danes je populacija razkosana na posamezna manjša področja, kjer se še nekako lahko izogiba človeku, to je predvsem v goratih ali pa močvirnatoh področjih, kjer interesa za bivanje pač nima človek. Jelenjad je po razpadu fevdalnega sistema na teritoriju naše današnje države izginila skoraj v celoti. Na območju našega lovišča se je njen stalež pričel popravljati po drugi svetovni vojni, med katero je padla Bornova obora z jeleni v Tržiču. Tako osvobojena jelenjad se je naselila v okoliških gozdovih, upravljanje z divjadjo pa je pripomoglo, da se je populacijo dvignila na zavidljivo raven. Danes ekonomski interesi države narekujejo njeno intenzivno zmanjšanje. Jelenjad namreč velja za glavnega krivca škode na lesu po divjadi. Lovci temu ostro nasprotujemo a kot brezzoba organizacija na našo veliko žalost brezuspešno.

Glavna značilnost, po kateri prepoznamo jelenjad na prvo oko je njeno rogovje. Od drugih parkljarjev se razlikujejo po lobanjskih izrastkih. To so nastavki (rožnice), na katerih nato zraste jelenovo rogovje, ki je kostna tvorba. Med rožnico in omenjeno kostno tvorbo se nahaja hormononsko uravnavan šiv, ki v določenem obdobju popusti. Takrat jelenu odpade rogovje enkrat v letu. Na istem mestu mu takoj prične rasti novo. Rast rogovja poteka po določenem vzorcu, ki je pogojen tako gensko kot okoljsko, kjer živi. Na tem mestu je potrebno poudariti, da zgolj  po številu parožkov, ni mogoče oceniti starosti jelena. Jelenovo rogovje je njegov “statusni simbol”.