Medved

Prisotnost rjavega medveda je bila številčnejša pred prihodom volkov v naše lovišče. Starejši osebki imajo rumenkasto bel ovratnik. Imajo majhne oči, okrogle, kosmate uhlje.  Krempljev ne vpotegujejo in so pri sledeh vidni. Tehtajo med 100-300 kg. Aktiven je tako podnevi kot ponoči. Na teritoriju z dovolj hrane, je strpen do tekmecev. Dobro pleza in plava. Pozimi “hiberbira” – temperatura, pulz in dihanje se mu znižajo.  Pari se od aprila do julija, brejost traja 6-7 mesecev. Decembra ali januarja skoti 2-3 mladiče podganje velikosti v zimskem brlogu. Hrani se z jagodičevjem, plodovi, koreninami, poganjki, medom; je pa tudi mravlje in druge žuželke, vodne živali, ptice, jajca, mrhovino..

Volk

Volk je poleg lisice in šakala eden od treh predstavnikov družine psov  v Sloveniji. Odrasel tehta od 20 do 80 kg. Njegov glavni plen so jelenjad, srnjad in divji prašiči, loti pa se tudi manjših vretenčarjev, nevretenčarjev, mrhovine in rastlinske hrane. Lovi v krdelu, redko sam. Naenkrat prehodi 40 do 70 km, za preživetje pa potrebuje območje veliko vsaj 25 kvadratnih km in okoli 4 kg mesa na dan. Aktiven je predvsem v mraku in ponoči in se zanaša na izjemen voh in odličen sluh. Ker ujame v glavnem živali v slabši telesni pripravljenosti in poškodovane ali bolne živali, igra pomembno vlogo v naravni selekciji in vzdrževanju naravnega ravnovesja. Volk živi v krdelih, ki jih sestavljajo sorodni osebki, parita pa se le vodilna volk in volkulja. Njuni mladiči se skotijo spomladi, vendar jih okoli polovica ne dočaka prvega rojstnega dne. Živijo okoli 12 let. Trop svoje življenjsko območje zavzeto brani pred volkovi iz drugega tropa, meje teritorija pa označuje z vonjalnimi izločki in z oglašanjem. V Evropi smo ga neusmiljeno preganjali in ga z obsežnih območij srednje in severne Evrope iztrebili. Največ volkov je še danes odstreljenih z namenom zmanjšati škodo, ki jo volkovi naredijo rejcem drobnice. Pri nas je zakonsko zavarovan, na Rdečem seznamu pa je opredeljen kot prizadeta vrsta.

Ris

Risi so  mačke kratkih repov na visokih nogah s čop dlak na konicah uhljev, ki ga druge mačke nimajo. Poznamo pet vrst , pri nas in v državah bivše Jugoslavije pa živi le ena vrsta. S kratkim repom si pomagajo pri plenjenju in skrivanju pred sovražniki. Ta  redka, plaha žival mačka poseljuje precejšen dele zemeljske oble. Redki ga vidijo v naravi, saj večino časa lovi ponoči, podnevi pa počiva in je boječ. Čeprav naj bi bilo danes število primerkov stabilno, še vedno sodi med ogrožene vrste, tako da je odstrel dovoljen le z odločbo. Povsod po Evropi je zelo razredčen, tako ga zdaj lahko najdemo samo še pri nas, na Balkanskem polotoku, pa v Karpatih, na Poljskem ter v severnih delih evropskega dela bivše Sovjetske zveze in v Skandinaviji. V naših krajih je stalno prisoten že vse od 17. stoletja. Samci lahko tehtajo tudi do 50 kg. Kremplje popolnoma vpotegne v šape v nasprotju z volkom in medvedom, medtem pa tako ob vdihu kot izdihu prede kot mačka. Njegov vid in sluh sta izjemna, saj lahko plen zasliši celo s petdesetih metrov razdalje. Z obogateno dlako na licih usmerjajo zvok v ušesa. S širokimi šapami se dobro giblje po snegu.

Divji petelin

Divji petelin je  največja evropska divja kura. Samec je črn, z izrazito živo rdečo kožno tvorbo (»rožo«) nad očmi in kovinsko modrimi prsmi. Samica je rjavo grahasto varovalno obarvana z opečno rjavordečo barvo na prsih. V Sloveniji divji petelin naseljuje mešani gozd nad nadmorsko višino 800 in več metri, kar pomeni. Prisoten je na zgolj posameznih predelih, med drugim tudi v našem lovišču, nekdaj povsod, tudi v dolini, danes pa le še v Jelovici. Mladiči divjega petelina so mesojedi, uživajo namreč različne žuželke in druge majhne živali. Odrasli se  v veliki meri hranijo z rastlinsko hrano. Ker je rastlinska hrana težko prebavljivasi tudi pomaga z njenim drobljenjem v želodcu s pomočjo kamenčkov, ki jih občasno pobira, zato ga večkrat srečamo na makadamskih gozdnih cestah. Poleg prehrane je za divje peteline značilno posebno oglašanje, povezano s svatovskim vedenjem. V drugi polovici aprila in maja začne samec svoj koncert na drevesu zgodaj zjutraj, v mraku, ko večina ptičev še ne poje, kajti njegovo oglašanje je komaj polglasno in v poznejšem vsesplošnem ptičjem koncertu sploh ne bi prišlo do izraza. Oglaša se v štirih korakih. Prvi del imenujemo »klepanje«, ki preide v »drobljenje«, čemur sledi »glavni udarec« kot bi odprli buteljko šampanjca ter se konča s četrtim delom »brušenjem«. Takrat se petelinu tudi lahko približujemo. Brušenje traja le dve, tri sekunde in v tem času lahko naredimo korak ali dva, težko tri.

Gozdni jereb

Je manjša vrsta gozdne kure velika 35 cm in težka med 400 in 450 gramov. Ima perje izrazito varovalne barve. Samec ima črn podbradek in nekoliko daljše perje na glavi. Samica v maju znese 7 do 11 jajc. Hrani se predvsem z rastlinsko hrano; mladiči deloma tudi s hrano živalskega izvora. Pozimi glavno vrsto hrane predstavljajo popki in moški cvetovi leske, pa tudi breze ali jelš poleti in jeseni pa se prehranjuje s plodovi črnega bezga, jerebike, mokovca, breka, gloga, češmina in drugimi plodonosnimi vrstami. Prisoten je v pretežno iglastih in mešanih gozdovih z veliko leske. Živi na teritoriju velikem okoli 40 ha. Tega pred drugimi sovrstniki brani, še posebej samec z značilnim visokim petjem. Zaraščajoče površine ter površine gozdov v nastajanju s pestro zeliščno, grmovno in drevesno sestavo nudijo gozdnemu jerebu varen in ugoden življenjski prostor. Skriva se in prenočuje v manjših sestojih odraščajoče smreke ali jelke. Iz gozdov izginja tudi po zaslugi gozdarjev, ki  v sklopu gojitvenih del odstranjujejo grmovno mladje.

Planinski zajec

Planinski zajec živi v večjem delu alpskega sveta in v višjih legah predalpskega sveta v Sloveniji. To je hkrati tudi skrajni jugovzhodni rob njegove razširjenosti v srednji Evropi. Z barvo kožuha sezonsko dobro prilagaja okolju, v katerem živi, saj je njegov kožuh poleti rjavkasto siv, pozimi pa snežno bel. Izdajajo ga vse leto črne konice uhljev. Najpogosteje se zadržuje na planinskih pašnikih, gorskih livadah, visokih barjih in v ruševju, pozimi tudi v gozdovih visokogorja in sredogorja.