Divji prašič

Za časa Marije Terezije so bili divji prašiči oziroma vepri nezaželena bitja, ki naj bi se jih  iztrebilo iz narave ali pa gojilo zgolj v oborah. Za odstrel so bile ponujene tudi denarne nagrade. Že Valvazor je pri njihovem opisu pretiraval z velikostmi in njihovo napadalnostjo. V 19. stoletju so bili divji prašiči na Kranjskem praktično iztrebljeni. Za njihov ponovni vzpon je bila kriva obora nemškega grofa, iz katere so mu na začetku 20. stoletja ušli. Resnica je, da se divji prašiči človeku umikajo in jih je videti v naravi velik privilegij.

Divji prašiči živijo v tropih in so kot taka skupnost izredno prilagodljiva vrsta divjadi. Najraje se zadržujejo v kulturni krajini tudi sredogorja. Na področju Lovske družine Selca jih najdemo na območju celotne Selške doline z izvzetimi višje ležečimi predeli, to je Jelovice, kjer so zgolj prehodni. Divji prašiči se čez dan zadržujejo v goščavah, ponoči pa na pohodih ustvarjajo po pašnikih prava razdejanja. Lovci kot upravljalci z divjadjo smo tisti, ki preprečujemo, popravljamo in izplačujemo škodo po divjem prašiču. V naši lovski družini so bili divji prašiči in škoda po njih do nedavnega prej izjema kot pravilo. Danes je slika popolnoma drugačna. Škodnih primerov na vzhodni meji našega lovišča je vedno več.