Ohranjamo kulturno dediščino

Vojna in radikalne spremembe družbene ureditve po letu 1945 so tudi v lovstvu povzročile povsem drugačne organizacijske prijeme, kot so bili v navadi pred II. svetovno vojno. Razlogi za popolnoma spremenjeno lovsko prakso so bili naslednji; divjad je postala družbena lastnina, zakupniški sistem je bil ukinjen, zato lov ni bil več privilegij premožnih posameznikov, temveč je lahko postal lovec vsak pošten državljan socialistične Jugoslavije, lovstvo se je začelo organizirati na društveni osnovi, kar pa je prva leta po vojni povzročalo pogoste prilagoditve nastajajoči novi družbeni ureditvi. Kljub vsemu pa so se ohranile nekatere navade in običaji, ki pritičejo zgolj lovu. Lovstvo ohranja nekatere najstarejše kulturne protokole, na nas pa je, da na tej poti sodelujemo aktivno kot se le da. In biti nam mora v čast.

Ogromno lovišče naše lovske družine zaokrožuje vrsto znamenitosti. Nekatere so oblegane s strani popotnikov, spet druge popolnoma zapostavljene. Med slednje sodijo številna obeležja NOB in lokalna znamenja. Le ta se nahajajo na zaradi terena prikritih lokacijah, poznanih samo nam, lovcem. Mednje sodi kapelica v državnem gozdu Martinček na sliki zgoraj. Gozdarske legende vedo povedati, da jo je postavil nadgozdar Hornitzky v času svojega službovanja na Martinčku v čast svojemu preminulemu zvestemu prijatelju. V tistem času se je, ne tako kot danes, jagodičevje nabiralo proti pristojbini, ki se jo je plačevalo prav njemu v gozdarski koči.  Tudi njegov pes je bil še prešerno svoboden in je rad odtaval do nabiralcev borovnic, malin itd., kjer je ženskam ukradel kakšno ruto in jo prinesel pokazat svojemu gospodarju. Hornitzky je tako vedno vedel kje bo poračunal pristojbino. Danes  Hornitzkega in njegovega psa žal ni več, mačehovski odnos države pa dovoljuje prekomerno plenjenje, danes predvsem gob, v svojih gozdovih.

Obeležja NOB na odročnih lokacijah predvsem Jelovice enkrat letno obiščejo lokalna Združenja borcev za vrednote NOB, preostali del leta pa samevajo v spokojni tišini. Mogoče je tako tudi prav. Spravi navkljub pa žrtve z nasprotne strani znamenj nimajo in verjetno smo lovci edini, ki poznamo tudi nekaj teh lokacij in njihovih žalostnih zgodb. Med nami so še živi pričevalci, na nas, mlajših, pa je, da te zgodbe prenesemo in jih iztrgamo iz pozabe.