Plato Jelovica

 

Lovišče LD Selca obsega del planote Jelovice, ki se razteza severno od Dražgoš, hkrati pa tudi njen uradno najvišji, vršni del. Jelovica je specifično lovišče zaradi njene oddaljenosti in težje dostopnosti. V preteklosti je veljala za domovanje jelenjadi, to pa se v zadnjem času spreminja. Jelenjad je spoznala, da so razmere za življenje ugodnejše v nižje ležečih področjih lovišč in se z Jelovice umika. Za Jelovico značilna smreka s svojim izredno kakovostnim lesom je prav tako podvržena spremembam, ki so posledica napada  smrekovega lubadarja. Tako tudi na tem terenu nastajajo večje poseke (goloseki) zaradi katerih se spreminja tudi način lova, manj je zalazov in več čakanja. Povečuje se tudi število prež.

Glede na svojo nedostopnost se je je že med NOB oprijelo ime”Mati partizanov”. V njenih nedrih pa so našle zavetje številne zveri kot so ris, medved in po dolgih letih spet volk. Slednji velja s strani lovcev za nezaželenega, saj povzroča na staležu divjadi na kratki rok nepopravljivo škodo. Lovci si kot naravovarstveniki želimo obdržati stalež divjadi na primernem nivoju, volkovi pa v zadnjem času intenzivno plenijo divjad prav na območju Jelovice. Preživela divjad se še intenzivneje umika v dolino, kjer bo povzročala škodo na lesni masi, verjetno pa bo za njo odšel tudi volk, Jelovica pa bo ostala prazna.

Jelovica pa niso samo gozdovi in divjadi. Tu potekajo številne aktivnosti. Poleg oživljanja nekdaj prepovedanega pašništva, gobarjenja in ostalega nabiralništva so v zadnjem času  aktualni še zimski pohodi, raziskovanje brezen, gorsko kolesarjenje itd.

Zaledenela kaluža na Radolski planini

V Snežni jami

 

 

Jelovška romantika izginja. Avtomobili drve čez Jelovško planoto. Pa se pripelje
gosposki lovec v elegantnem samodrču, ga pusti na Rovtarici ali Martinčku, se malo
sprehodi in se vrača s plenom. »Te preklete ceste,« je dejal star gozdni delavec, »včasih
so inženirji naročili, da jih gremo čakat skoraj v dolino, da smo jim nosili težke
nahrbtnike, sedaj samo zahupa in že so tu.«

Anton Kapus (1895–1959). Objavljeno v Lovcu, 1953.