Srnjad

Srnjad je vrsta divjadi z najširšim arealom, najdemo jo skoraj povsod po svetu. Živi od morja do zgornje gozdne meje. Glede na širino področja v katerem živi pa so za srnjad značilne velike razlike v  razvitosti. Že na območju lovišča LD Selca velja, da je srnjad močnejše zasnove v dolini medtem, ko se na Jelovici nahajajo osebki z manjšimi težami tako telesa kot rogovja. Globalno gledano pa srnjad dosega večje telesne mase proti severu, tako je najtežje primerke najti na Finskem, kjer dosegajo telesne teže tudi do 40 kilogramov medtem, ko so osebki južnega Sredozemlja in Iberskega polotoka razvit bistveno manj. Srnjad se čez dan zadržuje v goščavah in  gostih nasadih, ter zaraščujočih posekah. Izstopa šele v mraku in se vrča v stanišča z zoro. V mirnih conah pa izstopa tudi preko dneva.

Srnjad živi na majhnem področju in se ne giblje preveč. Temu ustreza tudi beg, kose jo vznemiri. Je tekač na kratke proge, po begu pa se pritaji v goščavah in nizkem rastju. Beg srnjadi je pravo nasrpotje bega jelenjadi ali muflona, ki divje bežijo vse do področja, kjer mislijo, da so nevarnosti ušli. Verjetno se zaradi tega zadržuje posamično oziroma v majhnih skupinicah. V trope se srnjad združuje zgolj v zimskem času, saj se zaveda, da bo le tako preživela težke pogoje, ki jih to obdobje narekuje. Ob izteku zime se prične boj za teritorije posamičnih srnjakov. Tega posamezni osebki nakazujejo z grebenjem tal in drgnjenjem žlez med rogovjem v nižje vejevje. Sočasno si s tem početjem čisti rogovje, ki približno v tem obdobju doraste in je še pokrito z bastom, to je mahom, pod katerim je čez zimo rastlo. Poznamo tudi vrsto srnjadi, ki je telesno sicer ista, po arealu pa se razlikuje, saj se je bila primorana prilagoditi melioraciji, ki jo v ravninah izvaja človek. Imenujemo jo poljska srnjad. Zanjo so zaradi bogate hrane značilne večje telesne mase, za razliko od goščavske srnjadi pa se v več desetglavih tropih zadržuje tudi preko celega leta.