Zlati šakal

Šakali so koristne živali, saj se večinoma prehranjujejo z mrhovino in poljskimi glodavci. Znanstvena raziskava o posledicah širjenja šakala po Evropi je pokazala, da šakali ne vplivajo na zmanjšanje števila divjadi. Prav tako so šakali pomembni za lokalno prebivalstvo, saj vsako leto odstranijo na tone živalskih odpadkov. Kmetom še kako koristijo pri zatiranju škodljivcev na obdelovalnih površinah: v Srbiji, kjer so izvedli 11. letno raziskavo, šakali uplenijo 13 milijonov glodalcev na leto, v celotni Evropi pa kar 158 milijonov. Ministrstvo za kmetijstvo RS je že pred leti uslišalo želje Lovske zveze Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije po spremembi statusa šakala iz zaščitene v lovno vrsto, čeprav študija vpliva šakala na ekosistem v Sloveniji ni bila nikoli izvedena. Po navedbah ministrstva za kmetijstvo so prehranjevalne navade oz. povzročena škoda vzrok za uvrstitev šakala med divjadi, ker naj bi »v nam sosednjih državah zaradi plenjenja te živali nastaja vse več škode pri domačih živalih, predvsem jagnjetih ovac, obstajajo pa tudi poročila o njenem intenzivnem plenjenju nekaterih avtohtonih prostoživečih živali…«

Lisica

V mnogih kulturah lisica simbolizira zvitost in modrost. Orientalske kulture, predvsem Japonci in Korejci, jih zelo cenijo, pravijo celo, da je mogoče s pomočjo legend o njih doseči razsvetljenje. Legendarno bitje lisica z devetimi repi je mistično bitje z magično močjo, s pomočjo katere se lahko po svoji volji spremeni v človeka. Na žalost pa so te lisice z devetimi repi slaba novica za ljudi. Zaradi prekletstva, ki visi nad njimi, morajo jesti človeška jetra, da preživijo. Vendar pa se lisice z devetimi repi nikakor nočejo sprijazniti s svojo usodo, zato jo poskušajo aktivno spremeniti: na prelomu vsakega tisočletja se med njimi rodi posebna  tisočletna lisica. Če devetorepim lisicam uspe doseči določeno starost in se žrtvujejo, vendar pa morejo biti še device, so rešene prekletstva. Na žalost je do zdaj vsak poskus spodletel, saj se tisočletne lisice vedno zaljubijo v ljudi. Vendar kot vsi dobri miti ima tudi ta mit več različic. Nekateri pravijo, da so lisice duhovni svetovalci, ki vladajo času, drugi jih spet imajo za nevarne živali, ki jedo ljudi, verjamejo pa tudi, če eno ujameš in jo poješ, postaneš imun na čarovništvo.

Jazbec

Razširjen je v Evropi, srednji in južni Aziji. Pri nas živi od obale do približno 1000 m in več. Pretežno ga najdemo v llistopadnih in mešanih gozdovih, razgibanih pokrajinah, parkih in vrtovih. V dolžino meri 60-90 cm, dolžina repa je 10-24 cm, masa 7-13 kg, jeseni 16-24 kg. Ima značilno črno belo risbo na glavi, uhlji so belo obrobljeni, zgoraj je telo srebrno sivo, trebuh in noge so črne. Na sprednjih nogah so močni kremplji, hodi po podplatih. Aktiven je ponoči in v mraku, zadržuje se na stalnih mestih. Je samotar, koplje obsežne podzmene rovne sisteme, kjer živi več družin. Bivalne votline so več kot 3 m globoko in 5-10 m vstran od vhoda. Pozimi miruje, vendar ne spi. Pari se od marca do maja, brejost traja različno dolgo glede na čas mirovanja zarodka, razvoj zarodka traja 60 dni, sskoti 1-5 mladičev, ki po 30 dneh spregledajo, sesajo 3 mesece. Hrani se s talnimi živalmi, žuželkami, malimi sesalci, žabami, mrhovimo, koreninami, gomolji, sadjem, jagodami.

Pojski zajec

Poljski zajec je žival polj in travnikov,  mogoče pa je srečati tudi v gozdovih. Zraste do 75 cm in doseže težo do 7 kg. Zgornji del je rumenorjav ali rumenosiv, boki, in prsi so rjastorumeni, trebuh pa bel. Konice uhljev so črno obarvano. Zadnje noge so izrazito večje kot sprednje. Ima velike rumenorjave oči. Zajci so dobri skakači in plavalci. Zelo dobro in hitro tečejo tudi na daljše razdalje. Pri bežanju pred napadalcem skačejo cikcakasto. Če so razburjeni, tapkajo s sprednjimi tacami. Hranijo se s travo, zelišči, deteljo, gobami, popki in plodovi. Lotijo se tudi nekaterih poljščin in grmov in mladih dreves, ki jim objedajo lubje in mlade poganjke.

Kuna belica

Kuna belica si življenjski prostor pogosto poišče tako na podeželju kot tudi v mestih: npr. na podstrešjih, skednjih in drugih kmetijskih poslopjih, v parkih in drugih urbanih območjih. Načeloma pa živi na gozdnih robeh, gozdičih in goščavju ravninskega in močvirnatega sveta. Njihovo prehrano večinoma predstavljajo mali sesalci, kuščarji, žabe in ptice. Del je tudi rastlinskega izvora. So pretežno nočne živali in se poleti selijo na dolge razdalje. So dobre plezalke. Do konfliktov s kunami v urbanih okoljih prihaja na več ravneh.Plenijo kokoši, hišne ljubljenčke ali se hranijo z vrtninami oz. sadjem, delajo škodo na objektih, npr. hišah (hrup, pregriznjena izolacija, izločki in iztrebki itd.), ali avtomobilih, kjer pregrizejo različne cevi, kable in izolacije, jih pa tudi onesnažijo s smrdljivimi izločki; slednje je najverjetneje povezano s teritorialnim markiranjem. Kune belice zelo pogosto obiskujejo parkirane avtomobile.

Kuna zlatica

Sorodna vrsta po velikosti in načinu življenja ji je kuna belica. Tudi sledovi plenjenja so enaki. Na 5-10 km2 ima več skrivališč. Merite 50-55 cm, rep pa 30 cm, tehta 1,5 kg. Pod vratom ima zlatorumeno liso, po kateri je tudi dobila ime. Ima  dokaj dolg in košat rep. Je živahna nočna žival, ki je nenehno v gibanju in raziskovanju. Odlično pleza. Gnezdi v talnih in skalnih luknjah. V veveričjih gnezdih, večjih duplih in gnezdilnicah čez dan spi. Marca ali aprila skoti 3 – 5 mladičev. Prehranjuje se z glodalci in ptiči, ptičjimi legli, večjimi žuželkami, žabami, jagodičevjem. Hrano išče predvsem na tleh. Ogrožajo jo večje ujede, lisica, klateški psi in cestni promet.

Raca mlakarica

Raca mlakarica je prava raca. Vzleti in pristane na vodi ali na tleh. V nevarnosti, ali če je ranjena, se tudi potopi. Raco in racmana ločimo po barvi perja in kljuna. Racman ima zeleno glavo z belim obročkom in rumeno-zelen kljun ter bogatejše obarvano perje s kovinsko zeleno-modro barvo na perutnicah. Raca pa je rjavo grahasta in ima oranžno-rjav kljun. Dvakrat letno menja perje  in v tem času ne leti. Lov na raco mlakarico je možen s pomočjo šolanih psov ptičarjev in šarivcev, ki šarijo po vodi, iščejo race in jih potem tudi dvignejo v zrak, ter morebitne uplenjene race zanesljivo poiščejo in prinesejo vodniku tudi iz globoke vode ali ločja. Druga najbolj pogosta oblika lova je lov na večernem preletu, ko se race preletavajo iz dnevnih bivališč na druga območja, kjer se prehranjujejo.

Siva vrana

Zaradi svoje prilagodljivosti je siva vrana zelo uspešna vrsta. Izkorišča smetišča, na katerih se hrani, daljnovode, na katerih počiva in namešča svoja gnezda. Sivo vrano lahko v Sloveniji vidimo vse leto in se ne seli. Predvsem pozimi se po poljih in obrobjih mest združuje v večje jate, ki pa niso tako velike kot pri kavki ali poljski vrani. Življenjski prostor sive vrane bi težko natančno opisali, saj živi skoraj povsod. Ni je le v obsežnih strnjenih gozdovih in visokogorju. V severni Sloveniji poteka območje križanja s črno vrano. Njeni naravni sovražniki so kuna, sokol selec in kragulj. Najbolj od vseh se boji Velike uharice. V zadnjem času se je populacija vran močno povečala, k temu je pripomogla vrana sama, saj se neprestano prilagaja na človeške spremembe. Pričele so se povečevati tudi škode na poljskih pridelkih, zlasti velike so na koruzi in vrtninah.

Šoja

Skrivnostna, lepa, plaha in glasna, prebivalka parkov in velikih gozdov obdarjena na peruti s kovinsko modro in črno liso, tako lepa je lahko le šoja.Samec in samica sta enako obarvana. Je pretežno rdečkasto rjave barve z ozkimi črnimi črtami po glavi. Krovno perje peruti je prav poseben dar ki ga ima šoja saj je modro s črnimi prečnimi črtami. Šoja ima največ sovražnikov v času gnezdenja, saj ji zveri, kot so kuna ali podlasica, izplenita doberšen del gnezd. Nekaj gnezd propade zaradi večjih neurji, ki gnezdo podre z drevesa. So tudi plen ujed. Z oglašanjem  posnema ostale ptice pevke pa ne samo pevke, izvrstno oponaša tudi kanjo. Najbolj njeno oglašanje je zagotovo hreščeče raak, pri tem oglašanju pa  naježi glavno perje, ki izgleda kot čopek. V skupinah se tudi oglašajo skupinsko. Življenjski prostor šoje je raznolik, obiskuje tako iglaste kot mešane gozdove, gozdičke, sadovnjake, parke. Obišče tudi naselje ali mesto.

Sraka

Sraka je črno–bela, ptica sloke postave z vranje črno glavo. Črno perje na njenem repu in krilih se lesketa v prelivajočih se zelenih in modrih kovinskih odtenkih. Ima značilen zelo dolg rep, ki je pri samcu še nekaj daljši in bolj košat kot pri samici. Dolga med 40 in 51 cm; samice pa so precej manjše. Je glasna, podnevi aktivna ptica, ki prihod človeka, mačke, ujede ali kakšne druge nevarnosti nemudoma oznani z glasnim vreščanjem. So družabne, zlasti pozimi se rade družijo v skupine in skupaj prenočujejo. Srečamo jo v naseljih z večjimi drevesi, parki in vrtovi, najrajši pa gnezdi na podeželju, v kmetijski krajini, kjer se travniki in pašniki prepletajo z gozdiči, njive in polja pa obdajajo pisane mejice. Sraka ni izbirčna. Poleg žuželk in semen si privošči še kakšno jajce, ptičjega mladiča ali malega sesalca, mrhovine se ne brani. Ni selivka.